Ukrepajmo dovolj zgodaj

sreda, 17.09.2008, tekst: Sanja Vilfan Švajger


LJUBLJANA - Optometrija je zdravstvena stroka, ki se ukvarja z očmi, vidnim sistemom in s procesiranjem vida. V raziskovanju se ukvarja z meritvami človeškega vida in vidnega sistema. Gre za poklic, ki je pri nas širši javnosti malo znan, zato sem z zanimanjem prisluhnila strokovnjaku z omenjenega področja, tj. dr. Emilu Oblaku, ki svoje storitve ponuja v Optiki pri Stolnici [danes OPTIKA OBLAK].


Mogoče najprej nekaj uvodnih besed o šolanju za optometrista, kdaj so bile ustanovljene prve šole in kakšen je pravzaprav njegov poklic?


ťOptometristične univerze imajo poleg izobraževanja novih optometristov velike zasluge na znanstvenem področju. Največ znanstvenih člankov na področju vida izvira ravno iz optometrije. V deželah, kot so: Velika Britanija, ZDA, Kanada, Avstralija in Nova Zelandija, je optometrija že dolgo časa priznana kot primarna oskrba vida. Prve šole za optometrijo so bile ustanovljene že leta 1850 v ZDA. Poklicni naziv optometrist pa se je začel uporabljati leta 1886, ko ga je Landolt definiral kot t. i. pripasovalca očal. Danes je optometrist samostojni zdravstveni delavec, ki skrbi za primarno oskrbo oči in vidnega sistema. Opravlja očesne preglede, diagnoze, rešuje refraktivne težave, kot je kratkovidnost ali daljnovidnost, in prepozna sistemske zdravstvene težave, ki vplivajo na vid.

Optometristi so tudi specializirani za pomoč starejšim, otrokom in slabovidnim ljudem, ki potrebujejo posebne vidne pripomočke. Razvijajo in uvajajo načine za zaščito oči v industriji zaradi obremenitve vida ali poškodb. Specializirani so za kontaktne leče, športni vid in za vidno terapijo.Ť

Kakšno je bilo šolanje in katero je vaše področje delovanja?

ťIz optometrije sem diplomiral v Severni Irski leta 1998. Po diplomi sem imel prakso na Škotskem. Praksa se je delila na očesno kliniko v Sterlingu, univerzitetno kliniko v Glasgowu in na zasebno ambulanto v Edinburgu. Vsa tri delovna okolja so si zelo različna. Na očesni kliniki sem asistiral specialistu oftalmologu pri različnih očesnih operacijah, pregledih in pri manjših posegih. Pošiljali so me tudi na specializirane oddelke, kot so za slabovidne, kontaktne leče, za očesno pediatrijo; nekaj dni sem preživel v društvu slepih, kjer so mi socialni delavci predstavili njihovo delo ter kako pomagajo slepim in slabovidnim ljudem v vsakdanjem življenju. Na univerzitetni kliniki smo se učili pregledovati otroke s posebnimi vidnimi težavami, kot so: škiljenje, leno oko, barvna slepota, disleksija in še druge redkejše bolezni. V zasebni ambulanti pa sem pod mentorstvom izkušenega optometrista pregledoval vse splošno prebivalstvo s splošnimi težavami, kot je predpisovanje očal, kontaktnih leč, povečevalnih pripomočkov in pisanje napotnic v sekundarno oskrbo. Po končanih strokovnih izpitih sem se registriral pri zdravniški zbornici za optometriste. Nekaj mesecev pozneje sem dobil štipendijo na Univerzi v Glasgowu za doktorat znanosti na področju očesne roženice in UV-sevanja. S tem se je avtomatsko tudi začelo moje področje zanimanja.Ť


Mogoče tudi primerjava med okulistom, oftalmologom in optometristom? Kako je z nostrifikacijo študija pri nas?

ťOkulist in oftalmolog je isto ime za očesnega zdravnika, ki zdravi in operira oči. Med optometristom in oftalmologom je glavna razlika, da optometrist ne dela operacij. Drugo delo pa se zelo prepleta, tj. odvisno od države. Kjer je pomanjkanje optometristov, oftalmologi delajo v primarni oskrbi v optiki, kjer predpisujejo očala. Kjer je pomanjkanje oftalmologov, pa optometristi opravljajo zelo široko primarno oskrbo, tj. vključno z zdravljenjem očesnih bolezni in manjšimi posegi.

Vprašanje nostrifikacije je bilo rešeno z vstopom Slovenije v Evropsko unijo leta 2004 in s podpisom sporazuma o prostem gibanju delovne sile. To je bil tudi vzrok, da sem se vrnil v Slovenijo; drugače bi ostal v Veliki Britaniji.Ť

Povedali ste, da se še posebej posvečate otrokom.

ťPri otrocih imam največ zadoščenja, ker lahko v precej primerih veliko pomagam pri razvoju vida in posledično razvoju otroka. Otrok, ki slabo vidi, bo imel težave na vseh področjih razvoja. Pri igranju bo bolj neroden in se bo težje vključil v družbo. V šoli pa so lahko učni uspehi slabši, ker ne vidi na tablo ali pa ne more brati.Ť

Omenili ste načine, kako pristopiti k slabovidnosti oz. drugim motnjam (disleksija) vida že v zgodnjih letih (testiranja z različnimi barvnimi podlogami idr.)? Kaj pravočasno zdravljenje pomeni za človeka, ki bi sicer le stežka bral?

ťPri slabovidnosti je zelo pomembna natančna očalna dioptrija, ki omogoča, da maksimalno izkoristimo funkcionalen del vida. Z rednim nošenjem očal pa prihaja v oko ostra slika, kar omogoča, da možgani razvijejo celice za izostritev slike; to posledično pomeni izboljšanje vida. Pravočasno zdravljenje pomeni, da otroka peljemo na pregled takoj, ko opazimo težave, ali pa pri treh letih starosti na preventivni pregled. Večkrat se zgodi, da starši pripeljejo otroka na prvi pregled pri 10 letih, kar je precej prepozno. V človeku se vidni sistem aktivno razvija približno do 7. leta starosti, po 8. letu pa se večji del razvoja ohladi in dramatične izboljšave je težje doseči. Na področju disleksije je bilo ugotovljeno, da črne črke na beli podlagi povzročajo težave pri branju zaradi velikega kontrasta. Ko spremenimo barvo podlage, npr. črne črke na zeleni podlagi, otrok bistveno hitreje prebere isti odstavek kot prej na beli podlagi. Zanimivo je tudi, da ima vsak otrok svojo barvo, s katero najhitreje bere. Da najdemo njegovo barvo, uporabljamo besedilo, razdeljeno po enako dolgih odstavkih z isto težavnostno stopnjo. Otrok prebere vsak odstavek v drugačni barvi, pri tem pa merimo čas, ki ga je porabil. Barva, s katero najhitreje bere, je tista, ki mu jo priporočamo, da jo uporablja doma in v šoli. Najpreprostejša je uporaba barvnih prosojnic, ki jih otrok položi čez besedilo. Nekateri imajo raje obarvane stekla očal, ker jim obenem izboljša vsesplošno počutje. Doma se tudi lahko uporabljajo barvne žarnice nad bralno mizo. Pri vseh teh težavah pravočasna terapija pomeni, da otrok ne izostaja pri šolanju ali razvoju. Seveda je boljše bolj zgodaj, ni pa nikoli prepozno. Precej odraslih uporablja podobne metode, kot so: pritrditev prosojnic na računalniške zaslone, barvna očala in različne barve žarnic, ker jim te nudijo boljše počutje.Ť

Kakšen pa je pri nas pristop do starejših? Ali menite, da bi moral biti drugačen in kako se ravnate v vaši optiki?

ťPosploševati je težko, imam pa veliko izkušenj z lastno 90-letno babico, ker sem jo vozil na različne preglede. Najbolj mi je ostalo v spominu neskončno čakanje. Naročena je bila ob 8. uri, potem pa sva skupaj čakala do kosila ali še naprej. Pri svojem delu spoštujem urnike in vrste. Za starejše državljane si vzamem veliko časa; pregled večkrat traja tudi 45 minut. Celoten pregled se odvija počasi in glasno, izidi pa so izdelava vidnega pripomočka, s katerim človek lahko bere in normalno funkcionira. Večina težav je rešena z novo očalno dioptrijo in s praktičnimi napotki.

Leče se torej najdejo tudi za tiste s suhimi oz. z zelo občutljivimi očmi?

ťV zadnjih letih je tehnologija kontaktnih leč dosegla dolgo pričakovane cilje. Danes imamo mehke udobne lečke, tj. z veliko pretoka kisika, ki jih lahko nosimo sedem dni v tednu po 14 ur dnevno, ne da bi te povzročale spremembe ali težave na očesu. Število uporabnikov raste in tudi starostni razpon se širi. V naši optiki imamo uporabnike od 6 do 85 let starosti. Starostna skupina nad 60 let z občutljivimi očmi je še posebno vesela z novo generacijo leč, ker so bili do pred kratkim prepričani, da sami niso primerni za leče. Po enem tednu testiranja jih precej noče več na očala. Seveda leče niso nadomestilo, ampak dodatek; očala še vedno uporabljamo zvečer, ko odstranimo leče ali pa ko imamo odmor od leč.Ť

Na vprašanja je odgovoril Dr Emil Oblak, optometrist

Sorodne vsebine: